Ob Slovesu Mire Omersel Mirit

Draga Mira, dragi Tine, dragi prijatelji,

Cenjeni svečani zbor starosvetne skupnosti zbran ob slovesnosti slovesa Mire Omersel Mirit, 25. kimavca 2025 na Ljubljanskih Žalah

V slovenskem jeziku vsaka slovesnost vsebuje sloves, ki ga razumemo v obeh pomenih besede, kot slovo ob zapuščanju in kot lastnost po kateri slavljenec slovi.

Ob rojstvu se poslovimo od mehkobe maternice in subtilnih ravni bivanja in stopimo v zgoščeni, trdi svet.

Ob poroki se poslovimo od zavetja družin ali samosti.

Ob svečeniškem statusu od posvetnosti, ob askezi od užitkarstva.

Ob prehodu iz tu-zemnega življenja se poslovimo od zemeljskega stika z najdražjimi in od izkušenj v trdem svetu. Nobeno slovo ni lahko, vsaka slovesnost vodi v doslej neznani, negotovi , neizvestni svet. Nekje si zapisala, Mira, da je lažje spremljati prehod onkraj kot pa rojstvo in si se tega prehoda veselila. Veselimo se s tabo.

Mira

Spoznala sva se pred pol stoletja med strunami ….. med zelo veliko strunami. Bila si namreč nad oprekljom, mojstrica, s tistim tvojim iskrivim srečnim nasmehom, ki je izdajal, da je tvoje srce scela v zvočnosti. Sam sem igral v tamburaškem orkestru - veliko strun je zvenelo pod našimi prsti. Potem smo ustanovili še orkester starih inštrumentov in mentorirala si me pri igranju na trstenih piščalih. Mnoštvo piščali je zvenelo v vetru iz naših ustnic.

50 let je tega.

Potem so se najina pota ves čas prepletala in v vseh obdobjih sva našla polje sodelovanja in si stala ob strani. Podpirala sva se kot brat in sestra. Nit najine povezanosti je tkalo trojstvo ljubezni do ZVOKA; občudovanja DEDIŠČINE in neprestanega iskanja novih razsežnosti DUHOVNOSTI. V zadnjem desetletju smo ustanovili prve staroverske organizacije – in ti si bila naša najtesnejša zaveznica.

Dragi prijatelji:

se trese od veselja vsaka žila
kar misli naj izrečem zdaj sledeče…

Mira, hranili te bomo ob Boku Francetu Prešernu in Jožetu Plečniku, dvema pionirskima velikanoma prebudništva avtohtone duhovnosti, starosvetnosti, kot si rada rekla sama. Tema znanilcema poti osamosvajanja na področju duhovnosti, duhovne prenove in duhovne samostojnosti.

Stala boš ob boku plejadi velikih raziskovalcev in praktikantov starosvetnosti.

V minulih sedmih letih so nas kar po vrsti zapustili veliki varuhi dediščine, Slavo Batista, Ljuben Dimkaroski, glasbenika in vsestranska umetnika, filmski umetnik Jadran Sterle, komparativni etnolog Zmago Šmitek, ki nam je zagotovil enciklopedično primerjalno zakladnico slovenskega mitološkega izročila in svetovne mitologije, Pavlo Medvešček, ki nam je zapustil enciklopedično zbirko pričevanj in artefaktov Posoških starovercev, in Gregor Lesjak, ki je onkraj odpotoval predlani, in nam zapustil liberalen, svobodi duhovnosti naravnan zakon o verski svobodi s katerim nam je omogočeno, da se registriramo kot javne pravne osebe v službi starosvetnosti.

Med temi velikani stoji tvoje delo Mira kot posebno, saj vključuje mnoštvo različnih prvin; od skrupuloznega interdisciplinarnega raziskovalnega dela, do zdravilskih eksperimentov in praktik ter mejnih razsežnosti raziskovanja matric resonance najsubtilnejših valovanj v različnih sferah zavesti in vitalne energije. Kozmična resonanca, si rekla.

V tej množici prebudništva smiselne, avtohtone, narodu v jezik vpisane duhovnosti, smo se izvrstno dopolnjevali.

Plečnik je določil lupine Ljubljanske obredne arhitekture, Prešeren je izpel in v stance vkoval spomin na bolečino ob narodovi izgubi prvobitne duhovnosti, ter v stihe skoval narodovo moč, da tje bo našel pot, kjer naj sinovi si prosti voljo vero in postave. Ko je France pozabil na hčere, je morda bil omejen z jambskim enajstercem, ampak Nikaramana je zadevo hitro popravila in nadgradnjo opusa zaupala ženski svečenici, tebi.

Plečnik je s temelji v prostorski arhitekturi vzpostavil obredni red na ravni spodnjega zraka, kjer žarči (hrvaški jezik za žarek povedno uporablja besedo zraka) materija. Prešeren je koval besede v fluidni, metafor polni sferi pesniškega nagovora in s tem vzpostavil ozračje v srednjem zraku, VZDUHU, VZDUŠJU, (ali hrvaško vazduhu), in ti, Mira, si v sferi visoke kolektivne zavesti, pete moči, kvintesence, na najvišji ravni zraka, v-etru, vetru, vzpostavila fine matrice za prebujenje narodove zavesti in samobitne duhovnosti povezane z maniji, duhovi prednikov.

Mira, s tem si nam dala krila, peresa, ter pokazala na najmočnejši gornji veter, stržen, po katerem se lahko vzpnemo po svetovih, kjer si »prosti vol'mo« svojo duhovnost in ohranimo in hranimo našega duha.

Treba bo zreti visoko, da bomo slišali, treba bo biti miren, kot tvoja Sova Kozača, ali ujeda v letu, da se bomo lahko prepustili vzgonskemu vetru, ki pelje do stržena, kjer puščaš najmočnejše sledi.

Če bi se rodila kot veter, bi postala STRŽEN med vetrovi.

Prešeren je rehabilitral Mano in ti PRANO.

Po tem, ko ste opravili svoje veliko delo, lahko zares zapojemo OM BUR BUVAH SUVAHAM, vedoč o čem govorimo. OooM, ZRAK, VZDUH, VETER, Oooom, ki vse prežemaš, mogočni, presveti, vsepovsodni, usmerjaj našo voljo.

Tvoja prehajanja med plastmi zavesti, kot svečenica, glasbenica, terapevtka in pisateljica ….. so bila neumorna, tako večplastna, konstantna, izrazita in povedna, da ti je malokdo lahko zares sledil. Tako kot velika večina še danes ne ve, kakšna je obredna arhitektura Plečnikove Ljubljane, si samo ti vedela, kakšno duhovno infrastrukturo nam gradiš, in šele s časom jo bomo scela prepoznali.

Plečnik je ponovno vzpostavil prostorske vezi med rodom in prirodo, med obrzdanim in divjino, med ukročenim in neukročenim. Ti pa si s kozmično resonanco v zvoku postavila vez med tozemnim nehanjem in večnostjo kozmične zavesti.

Plečnik je za vedno postavil tiho duhovno infrastrukturo tega mesta, s stavbnim okrasjem, ki mu dominirajo simboli narave, divjine – kjer (po tvojem prijatelju Zmagu Šmitku) domujejo deve. Sveto pri PLečniku je vsepovsod v podobi simbolov neukročene divjine, zmajev, kač in v večnostni arhitekturi podrejeni solsticialnim kotom , zavesti in redu našega osončja…. Plečnikova zapuščina nas obdaja in nagovarja nevidno, kljub nespregledljivi mogočnosti njegovih stavbnih lupin. Na enak način nas bo tvoj opus nagovarjal skoz zakladnico tvojih zvočnih slik in pripovedi, KLJUB ZVOČNOSTI bo ta nagovor TIH in maltene nezaznaven, samo čuječnost bo prihodnjim generacijam omogočila, da vsrkavajo tvojo sporočilnost.

Z analogno ambicijo kot Plečnik v fizičnem svetu prostorskih lupin, si ti z neizmernim zamahom, in vztrajnostjo, v več kot pol stoletja ustvarjanja postavila duhovno infrastrukuro v gornjem zraku, V-ETRU.

Prav je, da se od tvoje zemeljske lupine poslavljamo prav tu, na pomembni točki poganske obredne geometrije. Stojimo na svečeniškem zaščitnem kvintu, križu, ki teče od tukajšnjih Plečnikovih Žal, do Plečnikovega doma na Trnovem kot linija, ki v pravokotnici seka solsticialno ljubljansko os, po kateri je Plečnik obredno umeščal lupine stavb v Ljubljansko duhovno tkivo. Mojster je natanko vedel, kakšen pomen ima prvi jutranji sončni žarek na zimski sončni obrat, ki na Ljubljano tako poetično posije iznad Sedla na Debelem hribu pod Orlami, preko griča kjer danes namesto starodavnega kresišča stoji cerkev na Rudniku, preko kresišča na Rožniku … natanko na sveto goro Triglav. In natanko na tej solsticialni osi je poleg Trnovske cerkve mojster postavil svoj dom in atelje.

***

Bila si prva med javno opredeljenimi svečenicami in svečeniki stare, večne, naravi in stvarstvu zaprisežene duhovnosti, starosvetnosti. S svojo prisotnostjo in z Ansamblom Vedun si ovekovečila osrednje dogodke vstopa stare naravne duhovnosti v slovenski prostor. Pela si na srečanju svečenikov registriranih verskih skupnosti na sprejemu ministrice za kulturo.

O, kako so zijali svečeniki abrahamovski religij v črnih gvantih.

Bila si na prvem in zgodovinskem sprejemu za starosvetne svečenike pri predsedniku države ob zimskem sončnem obratu. O kako je moral biti predsednik okaran, da odtistihmal iz predsedniške palače ni prišel več noben dober odziv glede starosvetnega, vse do danes.

Ni čudno, da si ne upajo podeliti Prešernove nagrade velikanki, kot si ti. Pokazala si moč in živost našega izročila na prvem srečanju svečenikov slovanskih staroverskih organizacij v Ljubljani, nastopila si na prvih simpozijih o stari veri in ob oživitvi starosvetnega svetišča ob izviru Mrzli studenec v Kobaridu. Tvoj duh ni manjkal nikjer. Povsod si bila, kjer te je le duhovno prebudništvo starosvetnega potrebovalo.

Radostno ti tukaj in zdaj s to veličastno prisotnostjo slovesnega zbora, podeljujem starosvetno prešerno nagrado za življenjsko delo duhovnega prebudništva. Tudi France in Jože se strinjata. Če to ni res, zdaj z oblakov rodú naj naš'ga treši gróm!

Tisto noč. Ko si se ob polni luni odločila zapustiti svojo začasno zemeljsko lupino, nisem spal. In preko naslednjega dne sem izvedel, da odhajaš. Vzel sem v roke dvanajst-strunsko kitaro, ki še najbolje oponaša sitar in oprekelj s svojimi rahlimi disonancami, in sem s tvojim vetrom prepeval naše ljube napeve. Ob petju se mi je izrekla zaobljuba; Mira, do zadnjega diha bomo krepili infrastrukturo, ki si jo postavila za duhovno prenovo generacij, ki prihajajo - vsi mi, ki smo tu s tabo.

Nato me je poklical Tine in me prosil, da povem besede v tvojo slavo, tvoj sloves in tvoje slovo. Tine je tudi dovolil, da ti na tvojo novo pot položim kabrco; stari svečeniški inštrument za povezovanje z veliko zavestjo, Nik@r@m@no. Kot zadnji skupni projekt sva namreč načrtovala simpozij o kabrci, a v zadnjem pismu, ki si mi ga napisala na roko, kajti po desettisočerih natipkanih straneh tipkati nisi mogla več, si mi povedala, da v lupinah – ne tvoji in ne v prostorih dvoran - ne boš več nastopala.

Obuditev kabrce ostaja tako najin skupni dolg in vem, da ga bova tudi skupaj poravnala – zato gre ena kabrca s teboj naprej.

V življenju sem imel s tabo samo eno težavico – vse drugo je šlo gladko: vedno ko si nastopila si šla čez dodeljeno minutažo in tudi vek trajanja tvojega zvena bo šel čez vse minutaže.

Zvenela boš večno. Potuj srečno.